Zgodovina Stavka "Navdih Ni Na Prodaj, Rokopis Pa Je Mogoče Prodati"

Kazalo:

Zgodovina Stavka "Navdih Ni Na Prodaj, Rokopis Pa Je Mogoče Prodati"
Zgodovina Stavka "Navdih Ni Na Prodaj, Rokopis Pa Je Mogoče Prodati"

Video: Zgodovina Stavka "Navdih Ni Na Prodaj, Rokopis Pa Je Mogoče Prodati"

Video: Zgodovina Stavka
Video: Созидательное общество 2024, April
Anonim

Nekateri znani citati so postali tako trdno v uporabi, da se izgovarjajo, ne da bi vedno razmišljali o tem, od kod prihajajo in kdo je njihov avtor. Ena izmed teh besednih besed je »Navdih ni na prodaj, rokopis pa je mogoče prodati«.

A. S. Puškin
A. S. Puškin

Ta izreka se običajno uporablja, kadar želijo poudariti kontrast med vzvišeno romantično poezijo in "ostro prozo" resničnega sveta. Delo, iz katerega je povzeta besedna zveza, je resnično posvečeno tej temi.

Ustvarjalec frazeološke enote

Avtor besedne zveze je A. S. Puškin. To so vrstice iz njegove pesmi "Pogovor prodajalca knjig s pesnikom". Tema pesmi je bila velikemu ruskemu pesniku zelo dobro znana.

A. S. Puškin je pripadal naslovu, a še vedno plemeniti družini. Vodil je posvetno življenje, značilno za plemstvo, in ni bil osvobojen nekaterih predsodkov visoke družbe. »Puškin svojega ravnanja ni spoznal z človekovo osebnostjo, temveč s položajem v svetu … in zato je najbolj nepomembnega mojstra prepoznal kot svojega brata in bil užaljen, ko so ga v družbi pozdravili kot pisatelja, in ne kot aristokrat, piše pesnikov sodobnik. literarni kritik K. A. Polevoy.

Delitev norm in predsodkov plemiške družbe se je A. S. Puškinu v določenem smislu uprl. V tistih časih je bilo za plemiča sramotno, da se preživlja s kakršnim koli delom. Izjema ni bila za tako plemenito delo, kot je ustvarjanje literarnih del. Puškin je postal prvi ruski plemič, ki ni samo ustvarjal literarnih del, temveč jih je uporabil kot vir za preživetje, zato mu je bila tema pesnikovega odnosa s prodajalci knjig blizu.

Pogovor prodajalca knjig s pesnikom

A. S. Puškin je to pesem napisal leta 1824. To je bila prelomnica v pesnikovem delu. Če je pred njegovim delom gravitiralo k romantizmu, potem se v naslednjih letih lastnosti realizma v njem vse bolj jasno kažejo. »Pogovor pesnika s prodajalcem knjig« tako postane tudi slovo od mladostniških teženj: pesnik vstopa v obdobje zrelosti, ki na svet gleda trezno, brez romantičnih iluzij.

Pesem je zgrajena v obliki dialoga med dvema likoma - Knogo-prodajalcem in Pesnikom. Pesnik, katerega govor je obarvan s številnimi alegorijami in živimi podobami, hrepeni po časih, ko je pisal "iz navdiha, ne iz plačila". Potem je začutil enotnost z naravo in bil osvobojen tako "preganjanja neznanca" kot tudi "občudovanja norca". Pesnik želi poveličevati svobodo, toda Knjigarna romantičnega junaka vrne v resničnost in ga opomni, da "v tej dobi ni železa brez denarja in svobode." Na koncu pesmi se pesnik strinja s svojim nasprotnikom, kar poudarja prehod iz poezije v prozo: »Popolnoma imaš prav. Tukaj je moj rokopis. Dogovorimo se."

Kvintesenca tega posvetnega treznega stališča, ki ga je prisiljen sprejeti celo Pesnik, je stavek, ki ga knjigarnarji dajo v usta: "Navdih ni na prodaj, rokopis pa je mogoče prodati."

Priporočena: